Prva predvolilna


Kdo je pravzaprav Kaše?
Kaše je Sevničan. Po izobrazbi strojni inženir in upravni organizator. Star je 52 let, poročen, oče dveh sinov. Zaposlen je na Občini Sevnica, kjer se že 21 let ukvarja s cestami, prometom, investicijami in ljudmi.
Kaše je katoličan, pevec in občasni mojster za vse.

In kaj bi zdaj Kaše rad?
Kaše gre na volitve. Spet-, po desetih letih.
Takrat so bile predčasne županske, zdaj so predčasne državnozborske.
Takrat kot nestrankarski kandidat s podporo NSi, zdaj kot strankarski.
Takrat kot star 42, zdaj še vedno ... 😀
Rad bi, da glasujete zanj.

Zakaj pa Kaše sploh gre na volitve?
Najprej zato ker ni zadovoljen s stanjem v družbi in verjame, da lahko kaj popravi.
Potem zato, ker pripada krščansko-demokratski stranki in verjame, da je ravno ideja krščanske demokracije tista, za katero se mu splača politično truditi.
In seveda tudi zato, ker ambiciozen in verjame da lahko združi politično družbeno koristno delo s svojim osebnim napredkom.

In kaj je zdaj to tukaj?
To je blog, ki ga je Kaše spet začel pisati zato, da pove kaj o sebi, o tem kaj misli, načrtuje in počne ter seveda o tem zakaj bi se ga splačalo voliti.
Spremljajte Kašeta.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tako malo

Slika
Tako malo je treba, da pokvariš, kar si gradil. Ko se zgodi, se zdi da si vse življenje upal, da se da, da se uredi, da je nekako vendarle mogoče. Da lahko spremeniš sebe in vse poprsviš. Pa ni. Ni. Ne moreš. Ne znaš. Lahko izgubiš, čeprav sploh nimaš. Upal si da imaš. Pa si spet kapituliral, upal v prazno in dokazal niču, da je samo to.  Vzelo ti je upanje in morda tudi vero. Kaj pa lahko sploh verjameš? Komu je mar za tvoje upanje? Še tebi samemu ne. Spopad z upanjem te izprazni, izlušči in ostrga do kosti. Boriš se zanj in proti njemu. Čudno in žalostno je to. Votlo. Ostane belo, oguljeno in osamljeno. Neprijazno in hladno, kot si sam. To si ti, kot si. Majhen in zmeden. Pozabil si na meje in ostal zunaj. Sam. Spet sam. Žal ti je. Seveda ti je. 
Preberite več

Kot obljubljena dežela

Slika
Slovenija je res lepa. Kaj lepa, čudovita in čudežna! Zdaj, ko vse pospešeno odganja, brsti in cveti, me že sprehod po naravi, ki je bila še prejšnji teden utrujena od zime, osupne. Precej pomladi sem že videl, pa se ji vedno znova čudim. Kakšno neverjetno moč ima življenje v sebi? Par stopinj na topleje, pa že telesni sokovi razganjajo vsak poganjek in vsako mravljico. Novo spet neutrudno prerašča staro. Mladosti se ne da ustaviti v njenem optimizmu. Nova generacija požene iz nastavkov prejšnje in obnovi celotno rast. Enakemu vzorcu moramo podrediti tudi družbeno dogajanje, če hočemo Sloveniji dobro. Prepustiti se je potrebno mladi energiji in pogledu na svet skozi oči tistih, ki vidijo kaj vse je potrebno še postoriti, ne pa se zanašati na tiste, ki bi prihodnost najraje reševali z obujanjem spominov na nekdanje udobje. Čas je za novo razmišljanje, čas je za Novo Slovenijo.
Preberite več