Tako malo
Tako malo je treba, da pokvariš, kar si gradil. Ko se zgodi, se zdi da si vse življenje upal, da se da, da se uredi, da je nekako vendarle mogoče. Da lahko spremeniš sebe in vse poprsviš. Pa ni. Ni. Ne moreš. Ne znaš. Lahko izgubiš, čeprav sploh nimaš. Upal si da imaš. Pa si spet kapituliral, upal v prazno in dokazal niču, da je samo to. Vzelo ti je upanje in morda tudi vero. Kaj pa lahko sploh verjameš? Komu je mar za tvoje upanje? Še tebi samemu ne. Spopad z upanjem te izprazni, izlušči in ostrga do kosti. Boriš se zanj in proti njemu. Čudno in žalostno je to. Votlo. Ostane belo, oguljeno in osamljeno. Neprijazno in hladno, kot si sam. To si ti, kot si. Majhen in zmeden. Pozabil si na meje in ostal zunaj. Sam. Spet sam. Žal ti je. Seveda ti je.